Starši otroke nehote primerjamo med seboj. Opazujemo jih pri igri, pogovorih, gibanju in pri tem opazimo, da je naš otrok nekoliko okornejši od drugih, da je morda višji in mogoče za spoznanje bolj okrogel. Ko v trgovini kupujemo nove hlače, vzamemo ne le za številko večje, ampak za vsaj dve, ker mu manjše niso prav. Res je, višji otroci so težji, vendar se za tem največkrat skriva vzrok: čezmerna teža.

Običajno do otrokovih treh let razlike v teži med otroki niti ne opazimo. Močnejši otroci so za starejšo generacijo zagotovilo, da bo otrok preživel, da je zdrav, zato si starši zlahka zatiskamo oči pred nespornim dejstvom, da je otrok pretežek v primerjavi z drugimi. Priporočila in preglednice so pač nesmisel, znamo poučiti druge. Da se slepimo, gotovo spoznamo v letih, ko otrok obiskuje vrtec. Vrstniki so pač neposredni in hitro nekoliko obilnejšega označijo za debeluha, naš otrok se zato začne zapirati vase, čeprav mu pomagamo pri ustvarjanju boljše samopodobe.