Tako se pričakuje Gospoda: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo« (Lk 12,35-36). Ledja si namreč človek na Vzhodu opaše, da z do tal segajočo obleko tako laže dela in hodi, luč pa mu pomaga, da v čakanju ne zaspi, v temi človek zadremlje na hitro, če ima luč, pa je sposoben pozornosti.

Akedia

Kajti Gospod pride tako, da potrka, in veste, kako nas trkanje na vrata naglo zbudi, nas naenkrat iz sanj prestavi v realnost, za tiste trenutke gre torej, ko se v naš mir, v sveto prepričanost o lastni odličnosti prikrade neka moteča smet, ki skvari popolnost občutka, zoprni občutek, da bi morali kaj narediti drugače, ko nam na drugi strani ves svet gladi dlako, češ, saj vsi delajo tako.

Ravno zato ga lahko sliši le, kdor ni zaspal in je še pozoren in pripravljen garati. Zapišimo še drugače, nekdo, ki ni podlegel utrujenosti duha, puščavski očetje bi temu rekli »akedía«, »opoldanski demon«, govorimo o trenutku...