Nujno je iz prazničnega in izrednega enkrat spet stopiti v vsakdanje, se spet vrniti na tisto razburkano jezero (Jn 6,18), polno preizkušenj in vsakodnevnih težav, »ni praznik, predragi mi, naše življenje,« piše pesnik, življenje je delovni dan, na čolnu in z mrežami v rokah. In je hkrati nevarna vrnitev v vsakdanjost, lahko namreč živimo, kakor da se ni nič zgodilo, kakor da je vse kakor prej, nevarno je, da bi ostali na gladini, na površju stvari in dogodkov – da ne bi razumeli. Tam ni rib, ni življenja. »Tisto noč niso nič ujeli.« (Jn 21,3)

Neznani svet

Razumemo, zakaj? To jezero, ujeto med okoliške vrhove, se zlahka vznemiri, razburka, in tako je tudi s človekom, ki živi na gladini, že najmanjša sapa mu zaziblje čoln. Toda površnost (ali bolje površinskost) nam je očitno vendarle dovolj všeč, da ostajamo pri njej, morda tudi zato, ker smo preprosto navajeni nanjo, na gladini je vse tako lahko in preprosto in črno-belo, veliko drugače je, če se enkr...