Evropa doživlja hitre spremembe. Razpeta je med večjo integracijo v Evropski uniji in suverenostjo posameznih držav, med »starimi« in »novimi« članicami, med vrednotami liberalnega Zahoda in bolj konservativnega Vzhoda. Hkrati išče svoje mesto v svetovni politiki, kjer se dvigajo novi centri moči, kot je Kitajska. Pretekle volitve v Nemčiji in prihajajoče v Franciji potrjujejo, da so ljudje izgubili zaupanje v tradicionalne stranke. V teh razmerah se ponovno postavlja staro vprašanje: kako se soočiti s spremembami? Z vso silo je izbruhnilo že v času francoske revolucije, ko sta se oblikovala dva odgovora, ki še danes določata evropsko politiko: radikalno rušenje starega in nov začetek ali ohranjanje tradicionalnega reda in postopne spremembe. Progresivnost ali konservativnost. Konservativnost nima enotne definicije ali skupne ideologije, saj gre bolj za življenjsko držo ali odnos do družbene resničnosti. Ta pojem je danes marsikje zelo obremenjen in je postal sinonim za »nazadnjaštv...