Čeprav naj bi beseda »medij« pomenila (po)srednika, torej nekoga, ki zgolj posreduje sporočilo o določnem stanju stvari naslovniku, pa je že dolgo jasno, da je ta posrednik pogosto ustvarjalec, ki stvarnost ne le zrcali, temveč jo aktivno zasnavlja.

Govor o »medijski konstrukciji stvarnosti« je navzoč že več desetletij in še pred dobo svetovnega spleta je francoski kulturni teoretik Baudrillard pisal, da mediji (takrat zlasti televizija) ustvarjajo simulacije, ki povzročajo »izginjanje« stvarnosti. Pravzaprav, tako Baudrillard, simulirani virtualni svet medijev postane »nad-stvarnost« (hiper-realnost), ki vzdržuje samo sebe brez kakršnega koli trdnega (realnega) temelja. Njegov rojak Virilio je kritiko medijev dopolnil z analizo hitrosti, ki spremlja posredovanje informacij. Zanj hitrost ni prednost, temveč slabost, ker ne dopušča časa za razmislek. Neposredni prenos (v živo) se zdi najbližji stvarnosti, v resnici pa je sposoben manipulacije, ker ne omogoča potrebne distan...