Jezusove zelo znane besede, da »kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27), lepo padejo v kontekst novega šolskega leta, novega začetka, ki kot vsak drug prinaša s seboj tudi nove dolžnosti. Kar primeren evangelij je to za našo družbo, ki svoje obveznosti – recimo temu kar »križ« – razume predvsem kot breme, torej kot nekaj, česar bi se bilo dobro čimprej znebiti, kakovost svojega življenja pa definira z vikendi in prostim časom. »Misli umrljivih so namreč bojazljive, naše sodbe nestanovitne, kajti minljivo telo tlači dušo, zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um« (Mdr 9,14–15). Toda kdor ne nosi »križa«, ne more biti učenec. Še manj Jezusov učenec.

Odločitev

Smo pač bitja, ki jim ugodje ustreza. Kar še ne pomeni, da je udobje nekaj slabega, še manj pa, da nas to definira, da je to tisto, kar smo v resnici. »Človek mora umreti ponucan, ne pa plesniv,« tako je rekla Lovriževa Pepca iz Drežnice; da torej služi namenu, zaradi...