11. julija zjutraj so prebivalci Kube množično zasedli ulice otoka. Tega nihče ni pričakoval. Dogodek je bil popolno presenečenje, tudi za tisoče miroljubnih protestnikov, ki so sooblikovali ta zgodovinski dan. To je postal prvi dan naše emancipacije.

Šlo je za spontan upor, ki ga ni nihče koordiniral in nihče plačal ne na Kubi ne zunaj nje. V pičlih nekaj urah se je tej državljanski pobudi pridružilo približno petdeset občin, vključno z večjimi mesti, kot so Santiago de Cuba, Holguín, Camagüey, Santa Clara in prestolnica La Habana.

Večino protestnikov so predstavljale mlade generacije. Ta napredni del družbe je rekel ne najstarejšemu diktatorskemu režimu v Latinski Ameriki. Nenavadno je, da so ti delavci in študenti najbolj naveličani 62 let komunističnega sloga Fidela in Raúla Castra, čeprav so ga prav oni najmanj časa trpeli. To so generacije po letu nič, rojene po letu 2000: milenijci Made in Marx.

Nastavljenec kubanskega establishmenta

...