Ne bom. Nočem. Ne maram. Ne bom kufka jedu. Takole se je sredi vojne, druge svetovne, kujal mali Mišo, po krstnem listu uradno Oton.

Namáž ga! je ukazal sicer prikupen in lepo vzgojeni deček. Namazanega z maslom je zmazal takoj; malo tudi po bradi in še okoli ušes.

To je zame zgolj spomin; tisti časi pa prijetni in prijazni niso bili. A ko jih je bilo končno le konec, je vaški glažkar primerno okajèn zadovoljno prepeval: Smo zdravi veseli vojskó preživeli.

Res sm...