Ko je Josef Ratzinger še kot kardinal na poti v katakombe srečal rimskega fantiča, je ta postal pozoren na obleko cerkvenega moža in ga vprašal, ali ni morda papež. Kardinal Ratzinger se je ob tem zasmejal in mu odvrnil, da je le navaden delavec v Gospodovem vinogradu.

To je ostal tudi na Petrovem sedežu. Sam bi sicer raje ostal profesor teologije, a ko ga je Cerkev poklicala v škofovsko in papeško službo, se je odrekel svojim načrtom in prepustil Gospodovi volji. Ko je uvidel, da mu moči ne dopuščajo več voditi vesoljne Cerkve, se papeške službe ni oklepal za vsako ceno.

Benediktova ponižnost in notranja svoboda, ki se je kazala skozi njegovo življenje, se je odrazila tudi na njegovem pogrebu. Ta je minil v skladu z vlogo zaslužnega papeža in tako, kot je sam želel, preprosto, brez pretiranega pompa. Molitveno, v zbranosti in usmerjenosti na Kristusa, ki mu je služil.

Odsotnost želje, da bi sebe v cerkveni službi postavljal v ospredje, bržkone ni bila...