Gospod nadškof, Andreja Majcna ste osebno poznali, kajne?

Spoznal sem ga leta 1979, ko je bil izgnan iz Vietnama in se je bolan vrnil v domovino. V tistem času sem bil predstojnik salezijanske šole v Želimljah in sprejel sem ga v našo želimeljsko skupnost. Ko se je okrepil, se je preselil na Rakovnik, da je bil v »centrali«, bliže ljudem. K njemu so prihajali k spovedi, na duhovne pogovore, še posebej, ko so bili v duševni stiski, obiske je ves čas sprejemal. Zame je bilo vsako srečanje z njim blagoslov. Občudoval sem njegovo pristno navdušenje za misijone, njegovo ljubezen do Cerkve, pozornost do vsakega človeka. V pogovoru – pa naj je sogovornika že od prej poznal ali ne – se je pozorno vživel v drugega, s svojo pojavo, pogledom, besedo je dajal upanje, odprl pot v prihodnost. Zato so ljudje tako radi prihajali k njemu k spovedi in na duhovne pogovore, mnogim je bil duhovni oče.

Na podlagi česa je salezijanska skupnost začela postopek z...