V kovorski župniji smo vstopili v adventni čas hkrati z žalostjo in hvaležnostjo. K večnemu počitku smo namreč pospremili gospo Marijo Rozman, ki v župniji ni imela nobene formalne službe, a je bila neprecenljiv vir dobrote. Po telesu drobna, tiha in z nasmeškom na obrazu je delovala pomirjevalno, a hkrati navdušujoče. Prijazna, dobrohotna, iskrena, nevsiljiva, delovna, skrbna, skromna, zanesljiva, kot jo je v nagovoru označil gospod župnik Ivan Potrebuješ, je bila pravi angel za našo župnijo. Do konca svojega enaindevetdesetega leta je neutrudno skrbela za zelenjavni vrt, čiščenje veroučne sobe, posebno skrb pa je posvečala rožam. Župnišče in gank na skednju, dvorišče in posebno cvetlični vrt ob vhodu na pokopališče so od zgodnje pomladi do pozne jeseni razveseljevali obiskovalce. Gospa Mici, kot smo jo vsi klicali, je poskrbela, da je bila vsa sezona polna različnih cvetočih rož. Koliko litrov vode je samo za zalivanje rož na ganku morala znositi po strmih in visokih stopnicah! V...