Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Martinove stopinje

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 12. 05. 2022 / 07:04
Oznake: Mnenja
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 12.05.2022 / 14:21
Martinove stopinje
Ksenja Hočevar. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Martinove stopinje

Običajno o svetem Martinu govorimo jeseni, ko se po stari legendi na god »patrona vinogradnikov« mošt spremeni v vino, ponekod ga praznujejo zgolj na poganski način kot praznik pijanosti in razvrata, drugod pa, kot so učili in širili nauk irski menihi, predvsem kot praznik hvaležnosti, veselja, bratske skupnosti, kjer med seboj delimo, kar imamo.

In prav na slednje so ob dnevu Evrope spomnili v Opatjem selu, ko so odprli še zadnji odsek velike evropske kulturne poti sv. Martina po Sloveniji in povabili k hoji po Martinovih stopinjah.

Življenje svetega Martina spremljata dve pripovedi. Prva govori o goskah, ki so ga z glasnim gaganjem izdale, kam se je skril, ko so ga izbrali za škofa. Izvorno legenda ni Martinova, dobro pa opisuje benediktinsko duhovnost, saj so ti menihi najbolj širili češčenje sv. Martina; ponižnost so imeli kar za četrto božansko krepost. S sledenjem Martinovi duhovnosti, torej s krščansko ljubeznijo do vsakega človeka, z molitvijo in delom – kasnejši ora et labora – so menihi evangelizirali Evropo. Druga še bolj znana pripoved pa govori o Martinu vojaku, ko je razpolovil plašč in z njim ogrnil prezeblega berača – z dejanjem je Martin postal pojem t. i. vzajemne delitve in pravičnosti, postal je simbol človeške darežljivosti in sočutja. »Rimski vojak daje in tudi prejme dar: berač mu po...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh