Ideja se je porodila med vsakdanjim zibanjem tretjerojenca v popoldanski spanec. Dovolj sem imela reklam, kod in prodaje na Instagramu. Mislila sem si: kakšno zapravljanje platforme, ki bi lahko delala toliko dobrega. In je nastal. V trenutku impulzivnega vzgiba, tako kot sprejmem večino odločitev v svojem življenju. Še pravilo petih sekund se mi zdi včasih predolgo.

In tako sva se učila. Jaz Instagram in on mene. V dobrem letu se je oblikovala skupnost 6500 sledilcev. Brez ene kode. Brez ene reklame. Zgolj življenje. Moje, tvoje, naše. Včasih hecno in veselo, drugič žalostno in obupano. In na koncu najpomembnejše sporočilo – upanje. Da se iz žalosti vedno lahko rodi novo veselje.

Namenoma sem uporabila besedo skupnost. Ker sem jo tako čutila. Nisem učila samo jaz, učili so me tudi oni. Instagram je spoznal, da lahko dela dobro. Da lahko deli koristne nasvete, podira tabuje, ozavešča, sprejema, ima rad. Jaz sem spoznala, kakšno moč ima posameznik, kako lahko prem...