Moja srce se raduje in moja duša Gospoda poveličuje za to življenje: bujno iskrivo in igrivo dehteče in kipeče prašno in strašno strastno in slastno srečno in večno!

Tako smo pisali s Kamenjaka. In tako je bilo – življenja, igrivosti, aktivnosti, pogovorov, barv, občutkov, vonjav, prahu, strasti, sreče in divje večnosti v izobilju! Petje škržatov in oglašanje galebov, sonce in morje, modra in zelena, rumena. Prvič sem nabirala smilj in ga namočila v več kozarcev ekstra deviškega olja. Spet smo rezali barvne papirje in izdelovali razglednice. Spet sem ponoči gledala zvezde in plankton – prvič sem videla, da se je iskril, ne da bi čofotala po vodi, ampak kar tako, kot kresničke v morju. Ko so fantje plavali v noči, je bilo čarobno, kot bi imeli bleščeča krila. Enkrat sem šla k vodi ponoči sama, ko so že vsi spali. Takrat je bilo strašno. Tudi zato, ker sem imela v mislih knjigo Ivana pred morjem, ki sem jo na dušek prebrala v dveh dneh. Toliko vzporednic z romanom Beseda, ki...