Priznam, tale zapis je oseben, zelo oseben – predvsem zato, ker se dotika ljudi, ki jih imam rad, zelo rad.

Zgodba delovne nesreče v kemijskem podjetju Melamin v mojem rodnem Kočevju je večini bralk in bralcev teh vrstic gotovo dobro znana, večinoma seveda iz medijskega poročanja, v katerem so se od 12. maja zvrstile podobe hude eksplozije, ki je okoli pol devete dopoldan razdejala del podjetja, in besed številnih pristojnih, ki so vsak na svoj način prispevali k hitri in učinkoviti omejitvi posledic nesreče. A v njej so bila žal izgubljena življenja, druga so trajno zaznamovana …

Kočevarjev pa se nas je ta nesreča dotaknila neposredno, seveda vsakega na svoj način, ki sega od aktivne pomoči do širjenja govoric, od spodbude do jeze. In kakšen je bil »moj način«? Tisti dopoldan sem delal od doma in pripravljal gradivo za enega prihodnjih pogovorov, ki bi ga želel objaviti v Družini. In je počilo, streslo našo hišo. Prva misel ob tem je bila popolnoma nerazumna. V...