Zapri
Iskanje

»Moral bi poklekniti pred vami«

Za vas piše:
Roman Starc
Objava: 17. 09. 2022 / 11:47
Oznake: Duhovnost, Molitev, Škof
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 17.09.2022 / 15:56
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

»Moral bi poklekniti pred vami«

»Moral bi poklekniti pred vami«
Anton Vovk po zažigu v Novem mestu 20. januarja 1952. FOTO: Nadškofija Ljubljana
18. septembra, bomo v stolni cerkvi svetega Nikolaja v Ljubljani obhajali nedeljo svetniških kandidatov ljubljanske metropolije. V ospredju bo tokrat lik Božjega služabnika nadškofa Antona Vovka, saj letos mineva 70 let od njegovega zažiga na železniški postaji v Novem mestu.

Zažig v Novem mestu

Dogodek je samo eden v vrsti poskusov atentata nanj, gotovo pa najbolj brutalen, sramoten in za nadškofa tudi usoden, saj so posledice, ki jih je zažig sprožil, zlasti huda sladkorna bolezen, botrovale njegovi prezgodnji smrti. Okoliščine dogodka so podrobno opisane, podprte tudi z izjavami prič, čeprav so komunisti – zlasti potem, ko so o dogodku poročali svetovni mediji – poskušali zmanjšati njegov pomen in ga omiliti. Spomnimo na kratko, kaj se je dogajalo tistega usodnega 20. januarja 1952 na železniški postaji v Bršljinu v Novem mestu.

Škof Anton Vovk se je ob šestih zjutraj skupaj s stolnim dekanom Francem Kimovcem in Francem Čampo, župnijskim upraviteljem iz Mengša, z vlakom odpeljal v Novo mesto, ker naj bi ob desetih blagoslovil obnovljene orgle v Stopičah. Že med vožnjo so jih oblili s karbolinejem, ko pa so na postaji izstopili, jih je množica kakih 40 do 50 mladih ljudi, večinoma vinjenih, začela zmerjati in vpiti ter obmetavati škofa z mokrimi kepami snega, ga tolči v prsi in po hrbtu ter suvati. Ko so se vrnili v vagon, se je tam zmerjanje, vpitje in preklinjanje nadaljevalo, dokler ni nekdo začel preko klopi po Vovku iz precej velike steklenice brizgati bencin, nekdo drug pa je vanj vrgel prižgano vžigalico, tako da se je škof v trenutku znašel v plamenih. Modri smrdeči zublji so segali od dna suknje pa preko glave.

Plameni niso bili najhujši

Dogodek sam škof opiše takole: »Kako dober je Bog. Nihče mi ni hotel in mogel pomagati. Tudi sam bi si ne mogel, če ne bi imel na rokah usnjenih rokavic in okoli vratu zavijače. Če bi segel s prostimi rokami do gumbov suknje, bi bil na rokah takoj opečen. Tako pa sem z rokavicami na rokah hitro odpel suknjo, gorečo sem slekel in vrgel od sebe, da je obležala na robu sedeža. Ko sem suknjo srečno odložil, sem čutil, da gori pod vratom kolar iz celuloida. Zgrabil sem volneno ovijačo in z njo sem zadušil še ogenj pod brado. Bil sem v trenutku silno utrujen, prevzet in prestrašen, a zavesti nisem izgubil. Če bi bil gorel le nekaj trenutkov več, bi se gotovo zgrudil. Surovost pa ni odnehala, vpili so neprestano samo: 'Zgori, crkne naj hudič!'«

Mučenje in agonija sta se nadaljevala še dobre štiri ure in pol, do odhoda vlaka nazaj v Ljubljano. Škof kasneje ugotavlja, da sami plameni niso bili najhujši: »Z najgršimi besedami in psovkami in z najostudnejšimi izrazi so me začeli sramotiti kot človeka, duhovnika in škofa. Bilo je nekaj tako strašnega, da se ne da povedati. Bolečine, ki so mi jih prizadejali plameni, niso nič v primerjavi z moralnimi bolečinami, ki sem jih prenašal med podivjano drhaljo, ki so jo za to priliko posebej pripravili.«

Škof Vovk je po dogodku živel še enajst let, a mu je zažig poleg brazgotine na vratu pustil še druge trajne posledice, ki so mu povzročale bolečine in trpljenje. Revmatizmu se je pridružila huda sladkorna bolezen, zaradi katere je na koncu skoraj popolnoma oslepel.

Pričevanja o mučeništvu

Pred smrtjo mu je bilo dano, da se je lahko v Rimu udeležil zasedanj prvega dela drugega vatikanskega koncila. Ko se je srečal s papežem Janezom XXIII., ga je ta sprejel kot mučenca dvajsetega stoletja in mu izkazal posebno priznanje. Škof Vovk se mu je namreč opravičil: »Sveti oče, ne morem poklekniti pred vami,« papež pa mu je odgovoril: »Jaz bi moral poklekniti pred vami.« Tudi med škofi je užival posebno pozornost in priznanje, saj so vsi lahko videli na njegovem vratu znamenja mučeništva. »Imel sem čast, da sem sedel ob škofu mučencu iz komunistične države. Komunisti so ga živega zažgali, do smrti bo nosil sledove zažiga. Njegova postava je bila kot duh, ki hodi nad nami,« je izjavil ameriški škof Fulton Sheen.

Škofijski postopek za beatifikacijo

Na pobudo duhovnikov in vernikov z različnih koncev ljubljanske nadškofije je nadškof msgr. dr. Franc Rode na Kongregacijo za zadeve svetnikov naslovil prošnjo za dovoljenje za začetek škofijskega postopka za beatifikacijo in kanonizacijo nadškofa Antona Vovka. Po prejetem dovoljenju (Nihil obstat) se je 13. maja 1999 postopek tudi uradno začel in bil 12. oktobra 2007 zaključen, dokumenti pa poslani v Rim.

Molitev in priporočanje

Odločilna, ne samo za začetek postopka razglasitve za svetnika, pač pa tudi za njegov »uspeh«, je prav gotovo živa zavest med verniki, da je nekdo živel in umrl kot svetnik, t. i. sluh svetosti oz. mučeništva (fama sanctitatis oz. fama martyrii) ter molitev in priporočanje k svetniškemu kandidatu v različnih življenjskih potrebah in stiskah. Pričevanj o tem iz časa življenja nadškofa Antona Vovka je kar nekaj, prav pa bi bilo, da bi se mu tudi mi še bolj priporočali in na njegovo priprošnjo izprosili potrebni čudež. Zato vas vabim, da se radi zatekate k njemu; naj njegov grob na Žalah ne sameva, prav tako pa ste vabljeni tudi k molitvi pred njegovim kipom v ljubljanski stolnici pri »Marijinem« oltarju. 

Pisna poročila o morebitnih uslišanjih pa pošljite na naslov: Vovkov odbor, Dolničarjeva 1, 1000 Ljubljana.

Poleg nadškofa Antona Vovka se bomo v nedeljo spomnili tudi ostalih svetniških kandidatov: škofa Janeza Frančiška Gnidovca, škofa Friderika Baraga, profesorja Antona Strleta, misijonarja, salezijanca Andreja Majcna ter prvič letos tudi mistikinje Magdalene Gornik, za katero se prav v teh dneh začenja škofijski postopek.


Lepo torej vabljeni 18. septembra v ljubljansko stolnico, kjer bo ob 15. uri najprej molitvena ura, ob 16. uri pa bo nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore skupaj s postulatorji in drugimi duhovniki daroval mašo.
Po njej bo v cerkvi še kratka predstavitev beatifikacijskih postopkov.

Molitev k Božjemu služabniku Antonu Vovku


O Bog, v škofu Antonu Vovku

si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled

in bosta po njem rasla

naša vera v tvojo

očetovsko Previdnost

in zaupanje v Marijino

materinsko varstvo.

Po Kristusu, našem

Gospodu.

Amen.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh