Na daljše romanje, tako bolj asketsko, kakršno je bilo naše v Medžugorje, se moraš dalj časa pripravljati. Želja mora biti v tebi prisotna dolgo, leto ali dve. Dokler ne dozori in greš. Potrebuješ tudi telesne priprave, a ne prav veliko. Pred odhodom je nekaj strahov, predvsem dva: ali bo telo zmoglo in kako je hoditi po krajih, kjer je pred tremi desetletji divjala vojna, in kakšne posledice je pustila na ljudeh.

Pred romanjem nam je dornberški župnik Boštjan Toplikar podelil romarski blagoslov. Naša pot se je iz Vipavske doline nadaljevala skozi Razdrto, Laže, Ilirsko Bistrico, Rupo, Trsat, Vratnik, Otočac, Gospić, Gračac, Knin, Sinj, nad Peručkim jezerom, skozi Trilj, Tihaljino, Ljubuškim do Medžugorja.

69 let in 562 kilometrov

Odpravili smo se trije: poleg mene še brat Jože (oba z Gradišča pri Vipavi), ki je pred štirimi leti v Medžugorje peš romal po jadranski magistrali, ter Ivo iz Zalošč pri Dornberku. Povprečna starost skupine je bila 69 let....