Človek na obeh straneh stene – kadarkoli ga berem, vidim pred seboj vstajati meglice, v katerih se izrisujejo črte neke življenjske usode, tuje in domače, in nekega časa, daljnega in hkrati bližnjega.

Brezimnež?

Kdo je pravzaprav Človek, glavni junak Simčičevega romana? V romanu ne izvemo njegovega imena. Toda ali to pomeni, da je brezimnež? Nekdo pač, ki ga življenje vodi iz Ljubljane v emigracijo preko Koroške, Trsta in Atlantika, nekdo, ki ga komaj zavedajoč se vidiš med drugimi obrazi in nato pozabiš nanj? Nekdo, ki je v svetu tako šibko prisoten, da je komaj zaznaven? Morda, a ne vedno in ne za vsakogar. Brezimen je tistim, ki so brezimni njemu, v kaosu dni končujoče se vojne v Ljubljani, v brezvladju povojnih dni v Trstu ali v velemestnem vrtincu Buenos Airesa. Brezimnost ni le ne imeti imena, biti brez imena, ampak tudi biti med znanimi, med tistimi, katerih ime poznaš, a se njihova oseba ne vtisne zares v tvojo zavest. Zanimivo, da je...