Zapri
Iskanje

Naj brenkajo!

Za vas piše:
Neža Hribar
Objava: 24. 01. 2022 / 22:48
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 24.01.2022 / 23:07
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Naj brenkajo!

Naj brenkajo!
Kako sprejeti, da mladi želijo v cerkvi ustvarjati glasbo na svoj način? FOTO: Tatjana Splichal.
Mladi imajo z viškom svoje energije običajno drugačne načrte, kot bi si želel zborovodja, ki komajda še drži skupaj maloštevilni župnijski zbor. Kako sprejeti, da mladi želijo ustvarjati na svoj način? S čim jim pokazati, da smo veseli njihove dejavnosti? Kako jih usmeriti, da bodo iz »brenkaškega« zanesenjaštva dozoreli v cerkvene glasbenike, ki upoštevajo in spoštujejo liturgijo, ne glede na zvrst, ki jo izvajajo? Lahko izkušeni zborovodje, organisti ali pevci kakorkoli pripomorejo k večji občutljivosti začetnikov?

Helena Fojkar Zupančič. FOTO: Arhiv revije. 


Helena Fojkar Zupančič (Litija), zborovodkinja Zbora sv. Nikolaja 

Verjetno je prav vsak izmed nas cerkvenih glasbenikov prehodil zanimivo glasbeno pot do kora. Tudi pri nas v Litiji smo bili zanesenjaški »brenkači«. In smo privabljali mlade, da nas je bilo vedno več. Tudi pri skavtih se je veliko pelo in potem se je z vsemi temi živahnimi mladci in mladenkami prekvasil že obstoječi, a usihajoči župnijski zbor. Takratni zborovodja, moj oče, je bil tako moder, da je dirigentsko paličico ob navalu mladih predal v roke svoji mladi naslednici, meni. Sploh še ni bil star, a prepoznal je, da mladi potrebujejo svež program in drugačne metode dela. Pri nas je bil prehod mehak. Marsikje ne gre tako nežno.

Ne vidim razloga, zakaj bi mlade »brenkače« na veliko podučevali. Oni so prinašalci novega vetra v naše cerkve.

Mladi morajo imeti svoje mesto v cerkvi. Hvala Bogu, da sploh so! Identificirajo se z drugačno glasbo kot vse tradicionalnosti vajeni utirjeni odrasli. S tem ni nič narobe. Tudi mnogim starejšim je všeč, ko mladi zapojejo in zaigrajo na svoje kitare, ko so pesmi nekoliko bolj živahne in radi zapojejo zraven. Ne vidim razloga, zakaj bi mlade »brenkače« na veliko podučevali. Oni so prinašalci novega vetra v naše cerkve. Nič hudega ni, če brenkajo malo po svoje. Bog jim je dal veselo srce in gotovo se v tem veseli z njimi!

Bodimo odprtega duha, pustimo jim dihati, naj se izrazijo na njim lasten način. Vsaka brenkaška skupina slej ko prej dozori v kaj večjega, ali pa se začne spontano spogledovati z zborovskim petjem. Lahko pa iz nje zraste tudi vrhunska slavilna skupina, kdo ve. Še in še jih moramo spodbujati in se spomniti sebe, ko smo bili mladi in v zanosu. Pohvalimo jih! Zavedati se moramo, da so v letih iskanja in preizkušanja. Da smo zanje lahko prijazni in potrpežljivi mentorji z ne preveč nasveti ali pa sitni nezadovoljneži, omejeni in togi v navadah in pravilih. Bodimo hvaležni zanje, da sploh so, da hočejo sodelovati, čeprav morda kakšna skladba, ki jo pojejo pri bogoslužju, ni povsem liturgično korektna.

Nada Žgur. FOTO: Arhiv revije.

Nada Žgur (Ljubljana), vodja skupine Alfa in Omega

Pod tokratni naslov namesto modrovanja, kako naj bi bilo, lahko podelim svojo izkušnjo o tem, kako je to že bilo v naši cerkvi. Že pred skoraj dvajsetimi leti smo v Ljubljani (v župnijah Bežigrad in Tromostovje) izvajali zaokrožen projekt vzgoje najstnikov za ohranitev vere, imenovan maše Life-teen. Trajal je tri leta, prekinjen pa je bil zaradi premestitve duhovnega vodje, ki je držal nad programom nepogrešljivo duhovniško roko, p. Petra Vrabca. V njem so sodelovali animatorji, ki so ena-na-ena skrbeli za mlade vernike, sama pa sem vodila glasbeno sekcijo, skupino LT1, ki si je na začetku utirala pot s povsem amaterskimi člani, najstniki. 

Občasno sem povabila k sodelovanju svoje takratne in bivše študente, ki so bili za najstniške člane spodbuda in zgled ter nekakšno zagotovilo, da so bile svete maše za mladino tudi spoštljive do samega obreda. Z glasbenimi »zelenčki« sem začela program izobraževanja z rednimi vajami (z inštrumentalisti in pevci), duhovno-pevskimi delavnicami in večdnevnimi seminarji. Trud vseh je bil kmalu poplačan, saj sem jih že v drugem letu delovanja lahko popeljala na veliki oder Cankarjevega doma, na koncert Kristus – upanje Evrope.

Župnija naj poskrbi za kompetentnega glasbenika/glasbenico z izkušnjo dela z mladimi, ki je preigral in preštudiral čim bolj obširen repertoar katoliške tradicionalne in sodobne literature.

Ključ za našo rast je bilo druženje z Jezusom tako v molitvi kot z muziciranjem. Res je, da je bilo včasih težko držati navdušenje nad obojim, vendar Bogu ni nič nemogoče. Vztrajanje pri teh osnovnih postulatih ima danes za rezultat to, da je skupina iz časa Life-teen še vedno delujoča, razširjena in dopolnjena pod imenom Alfa in Omega.

Iz teh in podobnih izkušenj lahko svetujem, naj župnija poskrbi za kompetentnega glasbenika/glasbenico z izkušnjo dela z mladimi, ki je preigral in preštudiral čim bolj obširen repertoar katoliške tradicionalne in sodobne literature. Ponudi naj ga mladim za pomoč pri vzpostavitvi spodobne glasbene skupine. Lahko da bi bilo za primerno vzgojo in za krajši čas – če bi najeti strokovnjak tako želel – potrebno nekoliko seči tudi v župnijski proračun, vendar bi na ta način lahko dejavnost postala vredna svojega poslanstva, predvsem pa bi mlade morda bolj uspešno obdržali v veri in v Cerkvi.

Milan Jevnikar. FOTO: Arhiv revije.

Milan Jevnikar (Višnja Gora), organist

Čeprav celo življenje poklicno delam z mladimi kot srednješolski učitelj in celo šolski zborovodja, v domači župniji nisem doživel omembe vrednega poskusa delovanja mladih na področju cerkvene glasbe, ki bi odstopalo od klasičnega otroškega in mladinskega zbora, ki sem ju v začetku svoje kariere skoraj dve desetletji tudi vodil, poleg odraslega pevskega zbora.

Kot organist sem pogosto iskal mlade inštrumentaliste, ki bi polepšali božično, velikonočno ali kakšno drugo slovesnost, a žal zelo neuspešno. Kljub dvema glasbenima šolama v soseščini nismo odkrili talentov, ki bi se bili pripravljeni izpostaviti v cerkvi! Pogosto sem premišljeval, kje je vzrok za tovrstno pasivnost, obtoževal tudi že sebe, a sprejemljive in resne razlage nisem našel.

V skoraj vseh okoliških župnijah so se dogajali poskusi drugačnega glasbenega ustvarjanja in sodelovanja v cerkvi, le v Višnji Gori nič. Pa smo le dober streljaj od Ljubljane.

V skoraj vseh okoliških župnijah so se dogajali poskusi drugačnega glasbenega ustvarjanja in sodelovanja v cerkvi, manjše pevske skupine, tudi ansambli s kitarami, bobni in še čim, le v Višnji Gori nič. Pa smo le dober streljaj od Ljubljane. Morda pa ravno zato?

Samo enkrat smo imeli soliden mladinski zbor, ki se je pred dobrim desetletjem spogledoval s sodobnejšimi glasbenimi pristopi in zvrstmi in poustvarjal poleg vrste popularnih »popevčic« tudi nekaj tehtnih sodobnejših skladb. Žal je deloval kot samozadostna zaključena celota, ki niti ni imela ambicije prerasti v pomembnejšega liturgičnega sodelavca in ki bi želela prevzeti kaj več kot le sodelovanje pri izbranih nedeljskih mašah … Kljub dvema lepima skupnima projektoma, birmi in zlati maši, se nismo uspeli toliko povezati, da bi vsaj ob nenadnem prenehanju obstoja glavnina mladih pevcev pristopila k odraslemu župnijskemu zboru, pa čeprav so tudi po starosti že sodili vanj.

Žal se je skupina izgubila v pozabo, pevci, ki so ostali v župniji, danes ne pojejo … Neizmerna škoda in občutek, da nismo storili vsega, ostaja tudi na moji strani. Videti je, da se bo tudi pri nas morala zgoditi surova menjava generacij namesto želenega zveznega prehoda, ko se starejši počasi umikamo, v skupino pa vstopajo mladi z novimi idejami in svežo energijo.

Andrej Feguš. FOTO: Arhiv revije.

P. Andrej Feguš OFMconv (Ptuj), župnik, vodja mladinskega zbora in orkestra pri Sv. Juriju

Najprej se mi zdi pomembno izpostaviti, da lahko Boga na mnoge načine slavimo. Seveda tudi z različnimi zvrstmi glasbe. »Prava« cerkvena glasba ne obstaja. V našem dojemanju ima zborovsko petje posebno mesto, v času prenove po drugem vatikanskem koncilu pa so tudi druge oblike in zvrsti našle svoje mesto. Tu in tam se pojavi kakšen ansambel in tudi ritmično-duhovna glasba pokaže, da ima svoj čar in sporočilnost. Takšne pobude so dobrodošle in potrebujejo našo pozornost. Gotovo je najmanj na mestu, da jih zaradi kakšnih okostenelih predstav zavračamo. Pozornost pomeni spremljanje.

Hitro nastane iz maše koncert. Pri nas se zato ansambelsko muziciranje pri maši ni obneslo. Mladi sami so začutili, da je sv. maša občestveno dogajanje, torej tudi glasba pri njej.

Najprej – ritmično-duhovne glasbe ne izvajajo samo glasbeni začetniki, nadebudni »brenkači«, kot mi je nekoč dejal starejši gospod. Imam izkušnjo dela s profesionalnimi glasbeniki – užitek. Kar pa je pri tej zvrsti glasbe vedno nevarno, je težnja k nastopanju. Pogosto se izvajajo pesmi, ki niso zasidrane v ljudskem izročilu cerkvene glasbe in jih torej velika večina ne pozna. Zato jih verniki med mašo ne pojejo.

Drugič so ansambli običajno naravnani na nekaj inštrumentov in solista/solistko ali nekaj teh. Hitro nastane iz maše koncert. Pri nas se zato ansambelsko muziciranje pri maši ni obneslo. Mladi sami so začutili, da je sv. maša občestveno dogajanje, torej tudi glasba pri njej. Obstaja pa seveda možnost, da predvsem pevka ali pevec prevzame službo animatorja petja v cerkvi. Ansambel si zada, da občestvo pesmi nauči in temu primerne tudi izbere. Enako vlogo lahko prevzame tudi večja zasedba. Cilj mora biti sodelovanje pri sv. maši navzočega ljudstva.

Hvala Bogu je v zadnjih letih in desetletjih nastala in še nastaja kakovostna glasba. Da ne govorimo o bogatem izročilu naših prednikov – glasbenikov. Samo kot opazko bi omenil besedila. Lepo je videti, kadar njihov avtor pazi tudi na teološko globino. Hvala!

Da povzamem: pomembno je samo to, da pri sv. maši molimo in slavimo Boga; samo da je daritev in povezanost z Njim v ospredju in je On smisel našega glasbenega udejstvovanja.

Članek je bil objavljen v novi številki revije Cerkveni glasbenik (6/2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Revija za cerkvene pevce in organiste, je dvomesečnik, ki prinaša predstavitve avtorjev in skladateljev ter njihova dela, notno prilogo, članke o glasbeni podobi bogoslužja ter ocene in kritike s cerkveno-glasbenega področja. Posamezen izvod stane 6,50 evra, letna naročnina je 39,00 €. Naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.

Kupi v trgovini

39,00€ Poglej izdelek: Cerkveni glasbenik
Nalaganje
Nazaj na vrh