Molitev so najini pogovori. Kakor navdihnjen vzgib za dobro delo je tudi bližino s Teboj treba najprej ubesediti.

Gospod, spominjam se začetkov najinih srečevanj. Zdelo se mi ni ne prav ne logično, da bi Te nagovarjal osebno in čisto od blizu, kot da si v resnici tu in z menoj; ko sem še komaj zares verjel, da bivaš in da se morda lahko meniš tudi zame.

Verjamem, da je to edina pot, v začetku malo na silo, v zaupanju, da je še slabše živeti brez vere. Odkar si mi postal »Ti« in lahko pritečem za vsak vzdih in vsako veselje, sem šele zares odkril Tvojo mogočno zvestobo; tišino, lepoto, moč Besede, življenje Cerkve; besede, ki mi jih zbujaš zase in zanje.

Rad se pogovarjam z ljudmi. Rad jim podarim svojo bližino, če se sprehodim delček poti prav z njimi – večje dobrote bi jim ne mogel izkazati.

Tako je tudi med nama. Potrjuješ me v bivanju, daješ mi smisel, odkrivaš lepoto. A biti s Teboj na Ti, povsod, ob vsakem času, je nekako teže kakor z lju...