Državni zbor je pretekli teden (spet) razpravljal o polni »posvojitvi« resolucije Evropskega parlamenta in evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je ogromna večina tedanjih evropskih poslancev – s slovenskimi vred – aprila 2009 obsodila vse totalitarne in avtoritarne režime na stari celini ter se zavzela za sočutno in enakopravno obravnavo vseh žrtev teh režimov. Glasovanje je v četrtek, 25. novembra, znova pokazalo, da slovenska parlamentarna večina tega ni sposobna – v očitnem prepričanju, da avtohtona inačica komunističnega totalitarizma ni (bila) obsodbe vredna. Resolucijsko opredeljevanje, ki poteka v interesno zaznamovani in zato polemični politični areni, pa seveda še zdaleč ni edina pot za odkrito soočenje s travmami zgodovine in njihovimi posledicami, ki (pa če si to priznamo ali ne) krojijo življenje do današnjih dni. Ena izmed najbolj prepričljivih in tudi očiščevalnih poti je brez dvoma umetniška.

Preteklost, zaznamovana z nezastarljivimi vojnimi zločini,...