Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Nekomu pripadamo

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 23. 03. 2022 / 16:15
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 23.03.2022 / 16:16

Nekomu pripadamo

Najlepša stvar v priliki o izgubljenem sinu je, da je ne bomo nikoli prav dobro razumeli, nikoli dovolj dobro razložili, nekaj globljega od besed je v njej, nekaj bolj prostranega od človekove logike, nekaj resnično čudežnega. Ker je čudež najprej to, da je v globini človeka, ki je svojega očeta izdal in zapustil, mu uničil premoženje in dobro ime, povrh vsega pa delal takšne stvari, da je postal ničvreden, da je v njej na dnu, ko nima ničesar več, niti dostojanstva ne, čudna misel, da še vedno ima očeta (trikrat »oče« v Lk 15,17-18). In je potem tudi nekaj enako čudežnega, da čemi v srcu tega očeta zavest, da kljub vsemu, kar mu je ta storil, še vedno ima sina.

Edina hrana

Nekomu pripadamo, od vedno in za vedno, z ne­uničljivo vezjo, zato je tako, nekje imamo svoj prostor pri mizi, kamor se namesto nas ne bo usedel nihče drug, svoj krožnik, svoj kozarec, nihče ne bo jedel in pil iz njiju namesto nas, nekdo nas bo pogrešal, če nas ne bo na večerj...

Prispevek je dostopen samo na naročnike Družine.

Nazaj na vrh