Kako? Saj kar naprej hodim po porokah … Nato sem se zavedela, da živim v mehurčku z nezaslišano izstopajočimi demografskimi značilnostmi. In da so zaradi tega moje predstave o poroki, zakonu, otrocih, družini in mnogih drugih rečeh v širši družbi vse prej kot običajne.

Statistika pa me vedno znova postavlja na realna tla. Če si domišljam, da se manjša le število civilno sklenjenih zakonov, me dokončno streznijo cerkvena poročila. Ne, niti življenje v katoliškem občestvu ne daje zagotovila, da se bosta partnerja odločila za (cerkveno) poroko. Za življenje v zunajzakonski skupnosti pari naštevajo številne razloge, ki jih je v resnici treba poznati, saj lahko poročenim, pa tudi mnogim drugim, služijo kot neke vrste izpraševanje vesti – če le pristopimo z odprtim srcem. Nastavimo si lahko ogledalo in si zastavimo niz vprašanj. Denimo, kako duhovniki in župljani pristopamo do članov svojih občestev, kako jih sprejemamo? Ali mladim kar naprej »težimo«, naj se vendar poročijo, ne...