Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ni časa, ki ne bi bil zadnji

Za vas piše:
Branko Cestnik
Objava: 21. 09. 2022 / 16:14
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 21.09.2022 / 16:19

Ni časa, ki ne bi bil zadnji

Ni časa, ki ne bi bil zadnji
Branko Cestnik. FOTO: Tatjana Splichal
Začetek in konec časa, oba skupaj in vsak po svoje, nas spodbujata k veri. Znata pa tudi buriti domišljijo. Zlasti ko spregovorimo o koncu sveta, ljudje zastrižejo z ušesi, njihov duh se preveč vznemiri, domišljija poleti.

V vsakem času so živeli apokaliptiki, ljudje, ki so verjeli v skorajšnji konec sveta. V zgodnjem krščanstvu je bila to tako rekoč standardna drža: Kristus bo hitro nazaj, tega sveta bo konec, še prej bo velika stiska, bodimo pripravljeni. Šele ko je krščanstvo postalo svobodna religija, nato pa še vodilna družbena sila, je prevladal občutek, da ni nujno, da je sveta hitro konec.

Apokaliptični tokovi nato vzniknejo ali ob pomembnih datumih (recimo približevanje leta 1000) ali po velikih pretresih (recimo ob kugi v poznem srednjem veku). V novem veku se pojavijo nekatere krščanske skupnosti in ločine, katerih osrednji sporočilni in razpoloženjski blok tvori prav pričakovanje Kristusovega drugega prihoda in konec tega sveta. Tudi katolištvo ni imuno na ta trend. Nemalokrat so apokaliptični tokovi vezani na Marijina prikazovanja, kot sta Fatima in Medžugorje, ter na določeno interpretacijo »skrivnosti«, ki so bile razodete vidcem.

V sodobnem času imamo pravcati razcv...

Prispevek je dostopen samo na naročnike Družine.

Nazaj na vrh