Slišala sem zgodbo o stari gospe in prepričana sem, da podobne zgodbe sploh niso tako redke. Nekatere slišimo, mnogih pa tudi ne. Dvaindevetdesetletna gospa, že dolgo vdova, brez otrok, brez sorodnikov, je do nedavnega živela v svojem stanovanju ob robu večjega mesta. Za občasno pomoč si je prek servisa najela pomočnico. Tudi kosilo so ji vsak dan pripeljali. Za kakšne nakupe so ji pomagali sosedje.

Potem pa se je zgodilo, da je gospa povsem obnemogla, prepeljali so jo v bolnišnico in po nekaj dneh so jo hoteli odpustiti. Toda kam? Tudi ni bilo svojcev, s katerimi bi se lahko pogovarjali. Te je imela nekje v inozemstvu. Socialna delavka v bolnišnici je začela iskati zanjo prostor v kakšnem domu v Sloveniji, saj je takšne, kakršna je bila, niso mogli poslati domov, kjer bi bila sama. Ona sama seveda prošnje za dom še ni imela nikjer. Nikomur tudi ni izročila ključa od stanovanja. To je bilo lastniško in še ni vedela, komu ga bo zapustila. K sreči je imela kar veliko pokojni...