To se je dogajalo lani decembra pred božičnimi prazniki. Osemdesetletni gospod, ki je živel sam, je padel in se poškodoval, tako da so ga morali odpeljati v bolnišnico. Poškodbe so se kar hitro uredile, pojavila pa se je okužba s covidom in mu povzročala kar hude težave. Bilo je tako hudo, da je moral za kakšen teden celo na intenzivni oddelek. Tako je dober mesec preživel v bolnišnici, tudi čez božične in novoletne praznike.

Zanimivo je, kako se gospod zdaj, po tolikih mesecih spominja tega meseca, ki ga je preživel v bolnišnici. Zanj je bil to zelo težek čas in večkrat je imel občutek, da tega ne bo preživel. Kljub temu pa se tega časa spominja kot izredno dragocenega, kar je doživel kot največje darilo v tem svojem življenjskem obdobju. V preteklosti je opravljal že veliko duhovnih vaj, skoraj vsako leto, ampak zdaj je tu v bolnišnici v vsej svoji nemoči doživljal prav posebne duhovne vaje, zelo življenjske, zelo povezane z realnim življenjem. Zdaj je tako živo, bolj ko...