Pred dobrim letom sem mu omenil, da bi za potrebe slovenske cerkvene glasbe potrebovali nove uglasbitve mašnega ordinarija, bolj preproste, enoglasne, take, da bi mogoče pri izvajanju sodelovalo tudi ljudstvo. Z veseljem se je odzval in napisal dve maši. Ko mi ju je izročil, je rekel, da se ni mogel izogniti modalnemu tonskemu svetu.

Objavljena maša je v dorskem modusu, ki nas na eni strani spominja na daljno preteklost, na drugi strani pa danes, v poplavi predvsem durovsko obarvane glasbe, deluje presenetljivo sveže. Melodika je preprosta, z značilnimi melodičnimi vzorci, ki si jih lahko hitro zapomnimo. Slava ima refren, dovolj preprost, da bi ga lahko povzelo tudi zbrano občestvo. Pred vsakim nastopom refrena je dvotaktni orgelski uvod, ki omogoča dobro spodbudo in znamenje za ponovni vstop ljudstva ali zbora.

Objavljena maša je v dorskem modusu, ki nas na eni strani spominja na daljno preteklost, na drugi strani pa danes, v poplavi predvsem durovsko obarvane glasbe, deluje presenetljivo sveže.

Orgelska spremljava zahteva skrbno pripravo, predvsem je potrebno natančno prebrati vsa kromatična mesta. Skladatelj se poslužuje tudi t. i. bikordalnosti, ki zanimivo popestri zvočno podobo maše. Z izborom primerne in barvite orkestracije lahko zelo učinkovito podpremo vokalni del.

Zdi se mi, da se na slovenskih korih velikokrat neupravičeno izogibamo enoglasju, češ da je naravno petje Slovencev večglasno in da z uporabo enoglasja to »uničujemo«. Seveda tudi sam zelo podpiram petje večglasnih pesmi in se mi posebna vrednota zdi spontano večglasno petje, ki je tako značilno za naš prostor. Vendar sem tudi prepričan, da ima enoglasno petje množice ali zbora ob orgelski in inštrumentalni spremljavi poseben čar in je lahko res zelo učinkovito. Vsakotedensko petje pri mašah je za zbor seveda zelo zahtevno. Dobro je, da imamo na voljo raznolik program. Enoglasje se lahko naučimo precej hitreje, kot pa večglasje. Več časa lahko namenimo tudi oblikovanju zvoka zbora, poleg soprana lahko končno tudi ostali trije glasovi zapojejo privlačnejšo melodijo in si razširjajo tudi pevski obseg. Velikokrat se zgodi, da je zasedba na koru precej zmanjšana, takrat je enoglasje kot nalašč – ali pa, da je enoglasje protiutež mogočnejšim večglasnim skladbam. Pri snovanju glasbene podobe liturgije sem pogosto pozoren tudi na to, da niso vse skladbe istozvočne, ker lahko s tem dosežemo ravno nasprotni učinek od želenega – da je naenkrat vsega preveč.

Enoglasno petje množice ali zbora ob orgelski in inštrumentalni spremljavi ima poseben čar in je lahko res zelo učinkovito.

Strmčnikovo mašo lahko izvajamo na različne načine, od solistične ali samo zborovske izvedbe, izmenjave solista in zbora, z izmenjavanjem posameznih glasov v zboru ipd. Pri nekaterih delih lahko vključimo tudi ljudstvo, predvsem v Slavi s petjem refrena in pri Svetu s petjem hozane. Četudi zvočnost objavljene maše ni ravno vsakdanja, jo zelo priporočam v izvajanje.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (2/2024).