Med svojo papirnato šaro sem odkril tudi popisan obledel list. Ne boš verjel, kdo mi ga je poslal? Na koncu pisma je lep čitljiv podpis: Vaš sobrat Strle. Oseba, ki mi je ostala v nepozabnem spominu, pa ne samo zato, ker sem mu vedno moral obljubiti, da tisto, česar nisem znal na izpitu, se bom naučil pozneje. Tedaj je nekako tako pripomnil: »Jaz Vas ne bom sprašal ponovno, ampak Bog, ki mu boste obljubili zvestobo pred posvečenjem v duhovnika, bo videl vašo poštenost!«

Tega gospoda dr. Antona Strleta se spominjam tudi po nepozabnih spovedih. Redno je spovedoval v ljubljanski nunski cerkvi na levi strani, v spovednici pri vhodu. Tudi na ta prostor imam svojstvene spomine. Večkrat se je zgodilo, da je bil v vrsti pred menoj za spoved tudi prof. Edvard Kocbek. Običajno sva se tiho s poklonom pozdravila. On je po navadi šel v drugo klop na desni pred oltarjem »Exce Homo« in tam ostal verjetno do maše, jaz pa sem kmalu po spovedi zapustil cerkev in odšel domov.