V bogoslužju velikonočne vigilije kakor blisk nočno nebo razpara našo tišino pred velikonočno svečo izredno nenavaden, malodane nespodoben vzklik, a pomembna, ključna beseda, ki nam daje pravilno razumeti praktično vse velikonočno praznovanje: »O, srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika!« Izjava, ki je zaradi svoje nezaslišanosti vredna vsaj usločenja obrvi, če že ne popolnega zgražanja. Da bi komu krivda vzbujala srečo, veselje, hvaležnost? Da si krivda lahko za karkoli dobrega v tem življenju, za odrešenje, pripisuje zasluge?

Padec nam je naraven

Krivda je tako težka beseda, da si jo je že priklicati v spomin neprijetno. Predvsem zato, ker jo nosi vsakdo od nas, od papeža do zapornika, z muko, z razočaranjem nad samim sabo, težko nam lega na ramena to breme, človeka stiska kruta zavest, da je naredil nekaj slabega. Seveda, ne samo danes – toda posebno danes, v času imperativa popolnosti, no, vsaj popolnega videza, ko...