Nagrajenec letošnjega Festivala slovenskega filma in slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja ni film velikih ambicij. V središču Orkestra Matevža Luzarja so zgodbe lokalnih kulturnikov na poti na festival, za katere je navdih režiser iskal v domačem Zagorju ob Savi in nam jih približa neprisiljeno, na trenutke komično, vedno pa pristno.

Razposajeni okvir vesele skupinske dinamike orkestra, ki potuje na gostovanje v Avstrijo, uokvirja pet zgodb posameznikov: dveh članov orkestra, ki obtičita pri svojih gostiteljih, najstnice v težavnem odnosu z očetom in obeh voznikov, vsakega s svojimi skrbmi: mlajši se trudi dobiti občudovanje starejšega, ta pa obdržati službo. Zgodba kroži med podobami veselega skupinskega duha, osebnih situacij in družinskega življenja doma; ista tematika, kot je npr. popivanje, se iz lahkotne v hipu sprevrže v težko in znova nazaj, izbrušeno zgodbo pa še dopolni črno-bela tehnika filma in dodelana vizualna podoba.

Med nastopajočimi najdem...