Nedavno sem prebrala sijajen roman Palača sanj sodobnega albanskega pisatelja Ismajila Kadareja. Zgodba je dih jemajoča, komajda se dotika realnega sveta. Toda kot se pravi umetnini spodobi, v tem rahlem dotiku posreduje pretresljivo podobo realnosti.

Avtor nas popelje v otomanski Istambul tik pred razkrojem cesarstva. Sredi mesta stoji velikanska, skrivnostna palača. Vanjo vstopimo skupaj z novopečenim uslužbencem Ebujem Querimom, članom ugledne albanske družine z najvišjimi službami pri sultanu. Palača je v notranjosti še najbolj podobna neskončnemu, srhljivemu labirintu z ogromnimi, slabo osvetljenimi hodniki brez tablic z imeni in neoštevilčenimi uradi. Vsakdo, ki vstopi, je v nevarnosti, da brez pomoči uslužbencev ne najde več izhoda.

V palačo prinašajo sli vsako jutro brez števila sanj iz vseh kotičkov cesarstva. Vsi so dolžni poročati o svojih sanjah. V palači jih vojska uslužbencev skrbno sortira, odbira, arhivira, interpretira in nazadnje tiste najbolj p...