Koliko pasti čaka name v enem samem dnevu!

Najprej je tukaj moj telefončič – zjutraj, opoldne in zvečer na dosegu roke in s tolikimi skušnjavami: po nakupovanju, po igranju, po klepetanju, po brskanju, po praznem strmenju, po gledanju in poslušanju raznih reči. Pomaga mi jutranja molitev iz molitvenika Magnificat: »Ponižno prosimo Boga, naj vid nam milostno zastre, da ne hlepi po ničnosti.« Ko bi se zavedala, koliko škode naredi ne le meni, ampak tudi odnosom, ki jih živim!

Potem je tukaj moja težnja po neredu: da ne bi vstala takoj, ko mi zvoni budilka, da ne bi takoj pospravila za seboj, ko sem nekaj naredila, da ne bi opravljala tistega, kar je najbolj potrebno, ampak bi se prepustila navdihu, trenutnim idejam, mimobežnim priložnostim po tem, da se zamotim.

Potem je tukaj skušnjava, da bi se neprenehoma jezila: ker ni tako, kot sem si zamislila, ker nečesa na najdem, ker je zunaj turobno vreme, ker so se mi porušili načrti, ker je otrok naredil nekaj...