Avtor je potegnil vzporednico s smrtjo pokojniku tako ljubega svetega Avguština. Tudi po njej naj bi (latinsko) severnoafriško krščanstvo postopoma izginilo iz zgodovine kot živa sila.

Čeprav sem na račun trenutnih teženj v zahodnoevropski kulturi in, da, tudi v teologiji zapisal že marsikaj pikrega, še bolj pikre pa so (bile) moje misli, ki jih nisem izrekel, takšne določnosti nisem mogel prebaviti. Navsezadnje, kot ravno tako pogosto razglašam, pripadam času in okolju, v katerih smo od takšnega ali drugačnega »zahoda« pričakovali vse najboljše in k njemu samoumevno usmerjali svoje poglede. Zato me ni manj zbodla druga Raguževa bodica, češ da so lahko Hrvati zaradi »smrti zahoda« zaskrbljeni manj kot drugi evropski narodi, saj da po dvoumni zaslugi Osmanov in komunizma pripadajo balkanskemu, ne zahodnoevropskemu krščanstvu. Za Slovence bi lahko ob nekaterih omejitvah človek rekel kaj podobnega.

Drzne misli hrvaškega teologa kljub vsemu poenostavljanju niso brez...