V današnji družbi se od prvega dne, ko postaneš mama, nekaj meri. Najprej tedni nosečnosti, velikost trebuha, centimetri rasti, mililitri plodovnice, srčni utripi. Pri porodu pogostost popadkov, srčni utrip mame in otroka, odprtost porodne poti. Po rojstvu število podojev, polulanih in pokakanih plenic, mililitrov popitega mleka, gramov in centimetrov rasti.

Tudi kasneje se merjenje nadaljuje. Napredovanje se meri z raznimi testi in merili.

Vseeno se zdi, da se slika tega, kar naj bi dokazovalo moje kompetence in vrednost mojega materinstva, zamegli. Naj to, kako dobra mama sem, merim s številom otrok, s številom dni, mesecev in let dojenja? Kolikokrat na noč sem vstala in poskrbela za otroke? Naj to, da moji otroci uspevajo, dokazujem z njihovim šolskim uspehom in dosežki na različnih področjih udejstvovanja? Naj se hvalim s svojo (ne)točnostjo? Naj beležim, koliko ur presedim ob otrocih ob njihovih šolskih zvezkih in knjigah? Kolikokrat sem šla na govorilne ure...