»Neko nedeljo popoldne je šla cela družina v frančiškansko cerkev k nauku. Ko smo stopili v cerkev, sem zastrmel in nisem nehal strmeti. Oče me je posadil na skrinjico za male darove, tako da sem gledal proti koru. Cel čas sem vrtel glavo proti stenam in proti stropu in mrmral nerazumljive besede … Moje možgančke, ogledujočega kor, je mučila misel, odkod ti nebeški glasovi ‒ iz tiste velike omare ne, saj je mrtva stala ‒ in tisti angeli na korski steni, saj ti vendar ne zmorejo tega, saj so vendar le naslikani, dasi zelo živo naslikani. Tako sem ugibal, pa ne uganil. Od tistega časa naprej so bila moja nebesa za dolgo vrsto let v frančiškanski cerkvi.« Tako se v svojem življenjepisu, napisanem leta 1927, svojega prvega srečanja z umetnostjo spominja Hinko Smrekar, grafik, risar in kipar, ki je s svojim obsežnim opusom zaznamoval umetnostno, družabno in politično krajino v prvi polovici 20. stoletja – njegova dela pa so relevantna in zgovorna tudi za današnji čas.

S...