»Ti prizori niso namenjeni zgolj enkratnemu ogledu. Ne. Vabijo, da jih vedno znova motrimo,« je zapisal eden od spletnih komentatorjev ob posnetku, na katerem canterburyjski nadškof kliče blagoslova in daru preudarnosti nad z vladarskimi insignijami ovenčanega kralja. Veličastnost prizorov se še mesec dni po dogodku kleno upira zasenčenju v hrupu dnevnopolitičnih »banalnosti«. Spomin na omenjeno slovesnost nas bo tako še lep čas drezal in vabil k razmislekom o naravi politike, o njeni (ne)povezanosti z religijo in podobno. Nekaj zdravorazumskih preudarkov, ki jih odpira ta prečudna in sodobni miselnosti tuja forma kraljevine, pa dajem na plan že v pričujočem besedilu.

Neenakost kot bivanjska poklicanost k služenju

V času, v katerem je egalitarnost tako čislana politična vrednota, pri monarhiji najbolj bode v oči njena radikalna ne­enakost: to, da je nekdo preprosto kralj, torej na poziciji velike, največje moči, vsi ostali pa pač niso. To očitno neenakost je, p...