Kroženju letnih časov je podobno tudi cerkveno leto. Včasih se vprašam, zakaj kristjani vedno znova ponavljamo cerkvena obdobja, praznike, obrede, bogoslužna besedila in nenazadnje tudi molitve. Če se ozrem nase, bi dejal, da verjetno zato, ker potrebujem spodbudo, da se vedno znova dvignem iz labirintov skrbi in nezaupanja in se ozrem na Kristusa, ki je na poseben način navzoč tudi v lepoti obredov liturgičnega leta.

Pravzaprav smo ljudje bitja pozabljanja. Tega so se zavedali že stari Izraelci, ko so na prvo mesto postavili molitev »Šema Izrael, poslušaj Izrael« in nadaljevali »Gospod je naš Bog, Gospod edi-
ni …« Zgodovina jih je namreč naučila, kako hitro se lahko obrnejo k lažnim malim bogovom. Pridejo trenutki, ko so nam pomembnejše stvari: hiša, avto, služba, osebni videz, slava … kot pa Stvarnik sam.

Advent je eden najlepših časov leta. Cerkev nas z lepoto bogoslužja vabi, da potegnemo ročno zavoro, usmerimo pogled na bistveno in za to tudi kaj konk...