Pred letom in pol je moj mož po 22 letih stoodstotne invalidnosti odšel v večnost. V tem času sva se še posebej močno povezala, čeprav je bilo zelo težko. Prav zato nekako nisem mogla odžalovati, ostala sem sama, tudi v žalovanju. Otroci so sprejemali izgubo po svoje, med seboj nismo govorili o njem, ker smo se bali solz. Mučile so me krivde, česa vsega nisem naredila zanj, o čem se še nisva pogovorila, zakaj nisem bila še več z njim. Vsak trenutek v času zadnje bolezni je bil dragocen. In ker mož ni bil veren, me je v globino pretresala misel, kje je sedaj. Prepričevali so me, da sem naredila še veliko več, kot bi bilo treba, a vseeno me je ta bolečina razjedala vsak dan bolj.

Program za žalujoče

Vedela sem, da obstaja trimesečni program za žalujoče, ki ga izvaja Ignacijev dom duhovnosti v Ljubljani pod vodstvom p. Ivana Platovnjaka, a sem odlašala z vstopom vanj, ker sem se bala spregovoriti drugim o svoji zgodbi žalovanja in prepletenosti čust...