Pred letom in pol je moj mož po 22 letih stoodstotne invalidnosti odšel v večnost. V tem času sva se še posebej močno povezala, čeprav je bilo zelo težko. Prav zato nekako nisem mogla odžalovati, ostala sem sama, tudi v žalovanju. Otroci so sprejemali izgubo po svoje, med seboj nismo govorili o njem, ker smo se bali solz. Mučile so me krivde, česa vsega nisem naredila zanj, o čem se še nisva pogovorila, zakaj nisem bila še več z njim. Vsak trenutek v času zadnje bolezni je bil dragocen. In ke...