Abstraktni samostalnik »pravičnost« (hebr. ṣeḏāqâ; gr. díkaiosýnē) predstavlja rdečo nit Stare zaveze, saj zaznamuje Boga v njegovi večni zvestobi (Iz 51,6), v odrešenjskem delu (1 Sam 12,6-10) in njegovi skrbi za svoje ljudstvo tudi z darom postave (Ps 5,8). Pravičnost pa naj bi se kazala tudi v življenju kralja (Jer 23,5), mesta Jeruzalem (Iz 5,7) ter vernika (1 Mz 15,6).

Pravičnost kot zvestoba zaznamuje tako odnos z Bogom (1 Sam 26,23) kakor tudi s sočlovekom (1 Mz 30,33). Ravno zato pravičnost pomeni izvrševanje postave ter izkazovanje dobrotljivosti in miloščine (hebr. ṣeḏāqâ; gr. eleēmosýnē). Kljub temu pa polnost življenja in blagoslov nista sad neke samozadostne pravičnosti, temveč vedno znamenje Božje zvestobe (5 Mz 9,4-6) in notranjega spreobrnjenja (Iz 58,6-9).

Pravičnost kot vera (Rim 1,17) presega okvire judovske postave (Rim 9,30-33; Apd 10,35). Če je človekova pravičnost vedno znova postavljena na preizkušnjo (Mt 5,10), je to z namenom,...