Nazadnje smo Porabje z višarskimi dnevi mladih spoznavali pred petimi leti, pot pa nas je takrat vodila tudi do Slovencev v Gradcu. Letos pa smo se ponovno posvetili Porabju, ponovno pod vodstvom Marijane Sukič, a z nekaterimi drugimi poudarki, obiskali smo tudi Sombotel, mesto, ki je približno 60 km oddaljeno od Monoštra, po katerem nas je vodila Marija Kozar Mukič. Susanne Weitleiner pa nam je predstavila Potrno in Pavlovo hišo ter življenje Slovencev na avstrijskem Štajerskem.

Porabje nekoč in danes

Odpravili smo se v četrtek popoldne in dosegli naš prvi cilj – vzorčno kmetijo na Gornjem Seniku, na kateri se ukvarjajo z živinorejo, poljedelstvom, sadjarstvom ter turizmom (poleg restavracije je možno tam tudi bivati). Predstavil nam jo je direktor Tomaš Kovacs. Večerjali smo lokalne dobrote, ki jih pridelajo na kmetiji, ter se podali na počitek v Lipo, ki ni zgolj eden od hotelov z restavracijo, temveč kulturni center Slovencev v Porabju, kjer domujejo tudi Zveza Slovencev na Madžarskem, Radio Monošter, tednik Slovencev na Madžarskem Porabju.

Zadnjo slovensko šolo (cerkvena šola v Sakalovcih) so ukinili 1912.

Naslednje jutro nas je pozdravila kulturna delavka in nekdanja dolgoletna urednica Porabja Marijana Sukič in nas popeljala po Monoštru. Baročna cerkev, katere lepoto smo le slutili pred petimi leti, saj je bila do stropa obdana z zidarskimi odri, sedaj žareča v osveženem sijaju, je tretja največja cerkev na Madžarskem. Sukičeva nam je predstavila zgodovino Porabja.

Naravne in kulturne znamenitosti Porabja nam je odkrivala Marjana Sukič. FOTO: Ana Gregorič

Slovani so se na področju Porabja naseljevali v drugi polovici 6. stoletja skupaj z Obri, v 10. stoletju pa so to območje zavzeli Madžari. Bela III. je leta 1183 ustanovil v današnjem Monoštru (Madžari ga imenujejo po sv. Gotardu, porabski Slovenci Varaš, ustaljeno slovensko ime pa je Monošter) cistercijansko opatijo, kjer so potrebovali delavce – priselili so se tudi iz današnjega Prekmurja. Leta 1664 pa je potekala znana bitka pri Monoštru, ko so zavezniške krščanske sile preprečile turški vojski, da bi prečkala reko Rabo. Turki so ostali na zavzetem območju 150 let. Konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja pa so potekali močni asimilacijski procesi, saj je bilo le 41 % Madžarov na ogrskem delu Avstro-Ogrske. Zadnjo slovensko šolo (cerkvena šola v Sakalovcih) so ukinili 1912. 

Določitev meje na Rabi in Muri

Po Pariški mirovni pogodbi je določena meja na Rabi in Muri, s čimer se je začela ločena zgodovina držav (in s tem porabskih Slovencev od večinskega naroda). Do takrat imenovani ogrski Slovenci so postali porabski Slovenci. Po drugi svetovni vojni so meje ostale, močno utrdili pa so mejo z Jugoslavijo in vzpostavili minsko polje, dvojno žico, nadvse strogo kontrolo (tokrat si muzeja Železne zavese v Števanovcih nismo ogledali, a če vas pot ponese tja, priporočamo). 

Zgovoren je podatek, da do leta 1992 ni bilo nobenega mejnega prehoda s Slovenijo, kar pa je seveda škodilo prehodnosti in stikom porabskih Slovencev s slovenskim jezikom ter Slovenci onkraj meje.

S tem se je na tem področju oblikoval zaprt trikotnik med tremi državami, kar je bilo z vidika slovenske skupnosti ugodno: skupnost je bila kompaktna, ni prišlo do mešanja prebivalstva, zaradi česar se je narečje ohranilo. A zgovoren je podatek, da do leta 1992 ni bilo nobenega mejnega prehoda s Slovenijo, kar pa je seveda škodilo prehodnosti in stikom porabskih Slovencev s slovenskim jezikom ter Slovenci onkraj meje … Kar se tiče vere in cerkve, nam je povedala Sukičeva, so jo do 1956 preganjali, potem pa večjih nasprotovanj oblasti ni bilo, zato so lahko zaradi porabskih čedermacev gojili obred v narečju, ohranile so se molitve, pesmi …

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (10/2024).