Advent, štirje tedni naraščajočega pričakovanja: po svetlobi, ki bo končno razsvetlila temo, po lepem praznovanju božiča, po spominjanju tako nepričakovane oblike Odrešenikovega prihoda na svet.

Pričakovanja. V našem vsakdanjem življenju je z njimi pogosto en velik križ! Že Prešeren je pel, kako je s tem, kar srce si sladkega obeta. Vse prevečkrat se naša visoka pričakovanja rada izjalovijo. Ali po nepotrebnem obtežijo ali celo zakrijejo lepoto trenutka, ki ga pričakujemo.

Mar ni po svoje ironično, da so Izraelci, izvoljeno Gospodovo ljudstvo, čigar preroki so napovedovali Odrešenikov prihod, po tisoč let dolgem pričakovanju dejanski Jezusov prihod spregledali? Mali dojenček, krhek, nežen in ranljiv, je bil pač sto svetlobnih let daleč od njihovih pričakovanj, kako bo videti veličasten prihod njihovega Kralja. In tako še vedno čakajo …

Sredi stresa, stisk, omejitev nam Novorojeni daje svoje veselje, svojo luč in moč.