Seštevek strahu in jeze ob epidemiji, negotovost vojne ter pregreta politična pomlad je prinesel zmes, skoraj bi lahko rekli, toksičnega – strupenega ozračja. Tudi tisti, ki jim politika ni ravno pomembna stvar v življenju, so predvsem iz medijev lahko začutili nabrani smog na obzorju dežele južno pod Alpami. In zdi se, da se je razpoka razdeljenosti med Slovenci le še poglobila in razširila. Žal se naše delitve ne končajo pri politiki, najdemo jih na vseh ravneh: v družinah, med sosedi in ne nazadnje tudi v Cerkvi.

»Preklet mož, kdor zaupa v človeka« /…/, »blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda.« Prerok Jeremija ve, da je človek krhko bitje. Še tako tako velika zvezda, še tako velik intelektualec, mislec, »svetnik« na zemlji je še vedno na koncu samo krhek odsev Božje svetlobe. Če to spregledamo, začenši pri sebi, se nam prej ali slej zgodi, da bo ta človek postal le še bleda senca, ki iz sebe, brez Boga, ne premore niti fotona – najmanjšega delca svetlobe.