Te dni mineva 70 let od dogodka, ki se je v zgodovinski spomin in opomin zapisal kot vrh in simbol povojnega totalitarnega preganjanja vere in Cerkve: zažig ljubljanskega škofa Antona Vovka na novomeški železniški postaji 20. januarja 1952. Konec štiridesetih in začetek petdesetih let prejšnjega stoletja je bil dejansko čas najtrših oblastnih pritiskov, ki so prizadeli vse sloje vernih ljudi, a prav zažig škofa Vovka s svojo brutalnostjo in načrtovanostjo ter poznejšimi manipulacijami in izsiljevanji posebej izstopa.

Na neki način je bil točka preloma: fizično in psihično so želeli zlomiti pastirja, da bi prek njegovega zloma zlomili celotno Cerkev, a namera se je sfižila, saj so oblastniki in njihovi tajnopolitični oznovski oprode (nekateri pod privilegijskem napuščem sicer vedrijo še danes) trčili ob moža, trdnega kot kremen v zaupljivi zvestobi Gospodu in njegovi Cerkvi.

In zlomil se ni škof, temveč se je zaradi njegove neomajne drže nalomil na videz neprebojn...