Včasih me zmoti kakšno razpravljanje o miru. Še posebej takrat, ko je govora o iskanju notranjega miru, ki naj bi ga človek z lastnimi močmi poiskal v vrvežu življenja. Nekateri ponujajo celo različne tehnike, s katerimi naj bi se potopili v svoj mir, mir na »klik«, bi lahko rekli. Težko verjamem v nekakšen »privaten« mir, ki ne želi čutiti tudi s trpečimi. Ne želim si miru, ki bi spregledal vse nasilje, vojne in razdeljenosti; ali mir, ki bi ga ne bolela razdeljenost družbe v naši domovini. Tudi mir, ki bi si ga ustvaril zgolj v krogu svojih prijateljev ali za zidovi enako mislečih, kjer bi si s trepljanjem drug drugega po rami potrjevali svoj prav in s prstom kazali na one druge, me ne prepriča.

Ljudje se radi predalčkamo, takšni smo. Bolj varno se počutimo, če imamo nekoga v škatli za konservativne, drugega v predalu za liberalne. Laže se znajdemo, če vnaprej človeka označimo s politično levo-desno nalepko ali kakšno drugo etiketo barvnega spektra. Ko pripnemo in defini...