Za duhovno zlorabo potrebujemo narcističnega posameznika, za katerega je značilno, da zase pričakuje ali zahteva posebna pravila oz. si jih prilagaja, tako kot trenutno njemu ustreza, ter vernika, ki je soodvisniško psihično strukturiran, prežet z občutkom zavrženosti, nevrednosti ter hrepeni po tem, da bi mu nekdo dal občutek vrednosti, izbranosti, gotovosti. In ta potreba, hrepenenje oz. notranja gnanost je lahko v določenih trenutkih tako močna, da so pripravljeni tolerirati stvari, ki so povsem nesprejemljive.

Gre za podobno dinamiko, kakor jo lahko najdemo pri partnerkah alkoholikov in nasilnežev: za soodvisnost, v tem primeru religiozno soodvisnost vernika od verskega voditelja. Če se vernik počuti dobro samo takrat, ko se počuti dobro verski voditelj, in če se počuti slabo predvsem takrat, ko se voditelj počuti slabo, je to najverjetneje znamenje verske soodvisnosti. Nevarna stran tega je, če potreba po ugajanju voditelju vodi do škodljivih kompromisov glede lastne...