To sem spoznala šele lani decembra. Mislila sem, da je ta knjiga pač »od nekdaj«. Da je to besedilo nastajalo postopoma, skupaj z evolucijo Cerkve, ter so ga z novimi spoznanji in dogmami tudi ustrezno dopolnjevali.

Da je besedilo razmeroma mlado (sploh glede na cerkvene razmere), me je izjemno presenetilo.

Ko sem bila otrok, so katekizem vsi okrog mene omenjali kot nekaj dolgočasnega, suhoparnega, če ne celo zateženega. Vsekakor ni bil nekaj, kar naj bi ljudje brali.

Ko sem kot mlada novinarka prišla k tedniku, ki ga držite v rokah, je med kolegi krožila šala nekako v smislu: kako veš, da je novinarju zmanjkalo idej? Ko začne citirati katekizem. Vsekakor ni bil nekaj, kar naj bi zanimalo bralce.

Skratka, bilo je nepojmljivo, da bi kadarkoli katekizem sploh odprla, kaj šele, da bi prebrala celega.

Nato pa sem pred nekaj leti delala intervju z razmeroma svežo spreobrnjenko v katoliško vero. Ganjena mi je pripovedovala, kako jo je vlek...