Vsebinsko bolj berljivo in preglednejše bi bilo ob prvotnih poskusnih naslovih: Kako sem preživel koronakrizno obdobje, Kako sem obvladoval covidno pošast, Kaj se z mano dogaja v vežici sv. Martina pod Storžičem, Pospominjati se pomeni biti več, Kdor se spominja, dvakratno živi ali Brez spomina me ni. Vse, kar je napisano na straneh te knjige, je vzklilo in razkošno zaživelo v areni življenja. Z esejističnimi doneski zaživi čas avtorjevih dijaških in študentovskih let na daljavi Murska Sobota, Reka, Zadar, Ćuprija, Mladenovac, Beograd, Ljubljana, Rim, in spet Ljubljana. Zadnji pristan je Trstenik, iz zgodovinskega spomina znan kot Tersteniza (1631), Rohrbach (v času ponemčevanja), Arundinetum (latinsko), Tarstanig (Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske/Die Ehre dess Hertzogthums Crain, 1689). Zdaj se mi ta naselbina odkriva kot »mestece Peyton« pod gorenjskim Storžičem, čarobnim vršacem Karavank, na podnožju katerega je Dom »ukročenih« duhovnikov.

Po uvodni bese...