Zapri
Iskanje

Sam svoje sreče kovač

Za vas piše:
Katarina Ropret
Objava: 18. 03. 2022 / 22:20
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 18.03.2022 / 23:37
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Sam svoje sreče kovač

Sam svoje sreče kovač
Praznična
Jože Krmelj, prejemnik priznanja Obrtnik leta 2021, ki ga podeljuje Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. FOTO: Jana Jocif
Jože Krmelj je ta teden prejel priznanje Obrtnik leta 2021, ki ga podeljuje Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Leta 2020 je Kovaštvo Krmelj obiskala revija Praznična.

Kovačija Krmelj je ena redkih še preostalih rokodelskih delavnic pri nas. Njihova zgodovina sega v leto 1870; danes rezilna orodja po starodavnih postopkih izdeluje že sedmi rod Krmeljeve družine. Domača hči Mateja in njen mož Jože, ki sta kovačijo prevzela leta 1990, sta njeno prepoznavnost umestila na svetovni zemljevid, predvsem s specializacijo na izdelke iz damaščanskega jekla in rustikalno obdelane sekire. Obisk pri njih kot na dlani ponudi razlago znanega pregovora: sam svoje sreče kovač. Človek, ki v svoje delo vlaga toliko truda in volje, si prav gotovo lahko sam skuje še – srečo.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Praznična, poletje 2020.

Gostoljubne kovačeve roke

Žerjavica na ognjišču kovačije je bila ob šestih popoldne še topla. Kovačeve roke že umite, utrujene, tu in tam opečene, kot nam je kasneje pokazal. Pa vendar gostoljubne: že so hitele prižigati novo ognjišče – na vrtnem žaru, s katerega je pozneje v našem pogovoru omamno zadišalo. Naokrog sta se podila dva predšolska otroka v delovnih kombinezonih, črna od nog do glave. »'Izposojena' sta od prijateljev,« smeje pove kovač Jože. »Strašno rada prideta k nam na počitnice in sta zraven pri vsem delu.«

Sedemkrat v ogenj

Dela pa na kovačiji nikoli ne zmanjka. »Začenjamo ob šestih zjutraj. Jaz pridem v delavnico še kakšne tri četrt ure prej, da pripravim vse potrebno,« pove Jože, ko nam začne razkazovati delovne prostore. 

Sekira gre v ogenj sedemkrat, cepin pa kar dvanajstkrat. FOTO: Jana Jocif

Odprta ognjišča na oglje in koks, nakovala, ročna in vzmetna kladiva (norci), brusni kamen in številne klešče – to so pripomočki, s katerimi iz razžarjenih kosov najkakovostnejšega jekla in železa nastajajo unikatni izdelki. Čeprav si pri delu danes pomagajo s stroji, se njihov način dela šteje za ročno kovanje. »Tu ni nobenega serijskega ulivanja v modele. Vsak kos ročno potegnem pod norcem, nato ga obdelam še s kladivom. Vsak udarec mora biti nadzorovan. Če mi material uide, ga ne bom več dobil nazaj,« razlaga Jože. Delo torej, ki zahteva veliko znanja in truda.

Tu ni nobenega serijskega ulivanja v modele. Vsak kos ročno potegnem pod norcem, nato ga obdelam še s kladivom.

Postopek je dolgotrajen, sekira npr. gre v ogenj sedemkrat, cepin pa kar dvanajstkrat, da kovač obdela vse potrebne kote, rezila in uho za ročaj. Zelo pomemben korak je kaljenje: kos segrejejo točno na 820 stopinj, potem ga potopijo v vodo ali olje. Pri tem se struktura materiala spremeni iz grobozrnatega v finozrnatega in s tem sekira pridobi tako potrebno trdnost kot prožnost. Kako pa vedo, kdaj se kos segreje natanko na zahtevano temperaturo? »To pa je občutek, ki ga imaš v sebi,« se nasmehne Jože.

Gledamo na to, da smo čimbolj maloserijski. Raje delamo bolj z glavo, kot da bi šli na količino.

Ogled nadaljujemo v skladišču sekir, cepinov, motik. Kovaštvo Krmelj je bilo dolgo med glavnimi izdelovalci sekir in drugega rezilnega orodja v Sloveniji. Izdelujejo tudi slikopleskarsko, zidarsko, kamnoseško in mesarsko orodje. Vse tudi opremijo z lesenimi ročaji, ki jih napravijo sami. V kovačiji so zaposleni štirje. Njihova odlika je v tem, da lahko ustrežejo specifičnim potrebam naročnika, ki želenega izdelka ne more dobiti v industrijski proizvodnji. »Vseeno nam je, ali delamo en kos ali deset. Gledamo na to, da smo čimbolj maloserijski. Raje delamo bolj z glavo, kot da bi šli na količino.

Kos segrejejo točno na 820 stopinj, potem ga potopijo v vodo ali olje. FOTO: Jana Jocif

Stroga šola pri tastu

Jožeta je na Krmeljevo kovačijo pripeljala ljubezen. Po poroki s kovačevo hčerko se je, sicer mizar, priučil kovaškega poklica pri svojem tastu. »Stroga šola je bila to! 20 let sem delal samo pri brusnem kamnu, najgrše delo, po 12 ur na dan. Zdaj vedno gledamo, da nobeden ne brusi več kot 3 ure.« A tastu se je videlo, da ima kovanje v genih, tako kot tudi njegova hčerka Mateja, ki se je pridružila pogovoru. »Ko razvijamo nov artikel, ga samo damo njej v roke, pa nam takoj pove, ali je v redu ali ne. Tako da se je vsi bojimo,« smeje pohvali ženo Jože.

»Ko delamo, smo vsi črni, premočeni, umazani, opečeni. Kdo se bo danes to še šel?«

In kakšne spomine na otroštvo na kovačiji ima Mateja? »To se mi je vedno zdel topel poklic. Ati me je posedel k sebi na ognjišče, da sem ga lahko opazovala. Pri kovanju se je prav igral. Res pa je, da je bilo treba vedno delati. Potem pa pridobiš tisti pravi občutek. Čeprav nisem nikoli kovala, takoj vidim napako, ko na koncu barvam sekire,« nam pove Mateja in doda še, da je imela veliko srečo, da je dobila moža, ki se je tega dela sploh hotel lotiti. Sama ga namreč po očetovi smrti gotovo ne bi mogla nadaljevati.

Jože se strinja, da je to težko delo, ki so mu šteti dnevi: »Ko delamo, smo vsi črni, premočeni, umazani, opečeni. Kdo se bo danes to še šel?« Vrsto let so iz srednje strojne šole vodili k njim dijake na prakso, potem pa prenehali, »ker bi se lahko komu kaj zgodilo«. Kovaštvo je po vsem svetu v zatonu. »S tem se ljudje ukvarjajo le še za šov, le redki za preživetje.«


Sekire so nadomestile motorne žage in potreb po orodju za ročno delo je vse manj.

»Res pa je, da so slabi časi za nas vedno dobri,« razmišlja Jože. V času blagostanja ljudem ne pride na misel, da bi se lotili ročnega dela: drva ostajajo v gozdu, njive neobdelane. Se mi zdi, da zdaj prihaja čas, ko bo po tem spet več povpraševanja.«

Noži, kot so jih delali že Vikingi

Jože je svoje kovaške veščine pilil tudi pri avstrijskih kovaških mojstrih. Tam se je navdušil nad kovanjem damaščanskega jekla in izdelavo rustikalnih sekir, mačet in ponvic. S temi izdelki višjega cenovnega ranga je razširil tradicionalni nabor ponudbe kovačije Krmelj in z njimi prodrl tudi v tujino. »Veliko delamo za nekega nemškega trgovca, ki nas je uvrstil v najvišji cenovni razred. Naše sekire so pri njem dražje od švedskih in japonskih.« V tujini je veliko povpraševanje po njihovih izdelkih predvsem med ljudmi, ki se ukvarjajo s preživetjem v naravi (t. i. survival). »Takšni hočejo imeti dobro sekiro.«

Pri avstrijskih kovaških mojstrih se je Jože navdušil nad kovanjem damaščanskega jekla. FOTO: Jana JocifV posebni sobi Jože pokaže krasne rustikalne primerke na lepo osvetljenih policah: sekire, nože, ponvice. »To delam le, ko sem popolnoma sam in duhovno pomirjen. Nobenih bližnjic ni in nervozen ne narediš nič,« razlaga Jože, kako se loteva izdelkov vrhunske kvalitete. 

»Veliko delamo za nekega nemškega trgovca, ki nas je uvrstil v najvišji cenovni razred.

Kovaško varjenje izdelkov damaščanskega jekla je več kot dva tisoč let star kovaški postopek, ki so ga v Evropi uporabljali že Rimljani, kasneje pa Vikingi, Merovingi in Karolingi. Damast je v osnovi laminat dveh različnih jekel. Ker ima eno jeklo bolj plemenite dodatke kot drugo, se pri stiku s kislino različno obnašata. Nastane struktura, ki spominja na naravne vzorce lesa ali kamna in prav ti dajejo damaščanskemu nožu edinstveno estetsko vrednost. Tudi ročaje Jože z vso natančnostjo izdela sam: iz različnih vrst lesa in drugih materialov.

S sekiro v divjino

»Povpraševanja nam ne manjka. Zadovoljni kupci se vračajo, z nekaterimi smo postali že dobri prijatelji. In beseda gre od ust do ust, nič se nam ni treba reklamirati,« pove Jože, ki je pred leti začel organizirati tudi delavnice, na katerih si udeleženci lahko skujejo svoj nož. »Pridejo z vsega sveta: Avstrijci, Nemci, tudi Američani. Piloti, zdravniki, ljudje, ki pogrešajo ročno delo. Zanje je pravo doživetje, da so malo umazani, preznojeni, utrujeni. Naredimo malico, se družimo, nekateri tudi prespijo. Ko držijo v rokah svoj izdelek, so srečni kot otroci.«

"Tu dobiš čisto drug odnos do življenja, kot ga imaš v civilizaciji. Neko ostrino. Ni prostora za pomehkuženost." FOTO: Jana JocifKakšno od svojih rednih strank Jože rad odpelje tudi na preživetje v divjini. »Brez hrane in šotora v naravo, to je zame najlepši način preživljanja prostega časa. Vzamemo nož, sekiro in kresilo, laks s trnkom. Vse ostalo je igra. V potoku ujamemo ribo, naberemo gobe, zakurimo ogenj. Iz vej si naredimo bivak. V naravi postaneš skromnejši in ne poležavaš. Tu dobiš čisto drug odnos do življenja, kot ga imaš v civilizaciji. Neko ostrino. Ni prostora za pomehkuženost,« še zaključi pripoved ob toplem ognjišču Jože. Prav lahko je videti, da ga ta zakon narave vodi tudi pri njegovem delu in življenju nasploh.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Praznična, poletje 2020.

Kupi v trgovini

Naročnine
23,60€ Poglej izdelek: Praznična
Nalaganje
Nazaj na vrh