Tudi zanj je bilo življenje pretežko, celo velikonočna zgodba, v kateri smo si ga tako velikokrat naslikali kakor nekega »supermana«, je bila zanj pretežka, zato je razumel, s svojo šibkostjo je očitno pokazal, da potrebuje pomoč. Simon iz Cirene je stopil zraven (Mr 15,21), Jožef iz Arimateje (Mr 15,43) in še kdo, in tudi na križu je klical na pomoč: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,46) Skratka, vedno je hotel biti v skupnosti, nikoli sam. In je s tem povedal veliko resnico o našem Bogu, pokazal se je kot nepopoln, dokler je sam, zato mu tudi rečemo, da je »Nikoli Sam« – ali Sveta Trojica, če želite z drugim izrazom –, tako mu je ime.

Ukrojen kot skupnost

In prav to je menda kar ključni poudarek njegovega razodetja, njegovo Ime, ki se ga mora močno slišati tudi danes, ko se zdi, da smo izgubili lastno identiteto, Ime, ki ga moramo poznati, ker s tem dojamemo tudi svoje ime, saj je Bog človeka vendar ustvaril »po svoji podobi, po Božji podobi g...