Skromno zapisovanje slovenščine za uradovalne in poslovne potrebe se je sicer začelo že precej pred Brižinskimi spomeniki, in sicer kot beleženje lastnih imen v latinskih besedilih. Čedajski evangelij iz druge polovice 9. in prve polovice 10. stoletja vsebuje okoli 1500 slovanskih in germanskih imen romarjev v Štivan pri Devinu, med njimi podpisa spodnjepanonskih knezov Pribine in Koclja. Tovrstnih zapisov ni malo v srednjeveških listinah, kjer se pojavljajo slovanska oziroma staroslovenska osebna imena in zgodnji priimki, na primer okoli leta 1300 v Hrastovljah v Istri: Gerdina, Ivan, Stoyan, Svetcha, Dedocha. Podobno je z (mikro)toponimi. Pred letom 1500 so denimo v Prekmurju dokumentirana krajevna imena: Bachych, Bistrica, Brezouica, Dobra, Dolina. Daleč najbogatejši vir slovenskih lastnih imen pa so cerkvene matične knjige, ki so jih vse župnije vodile od 17. stoletja, le redke pa že v 16. stoletju. Zlasti dokler so matice pisali latinsko in ne nemško, najdemo v njih ljudske obl...